Vzporedno z govornimi načini komunikacije poteka v letalstvu tudi vedno bolj živahen podatkovni promet, od tega pa je nekako najenostavnejša za sprejemat ACARS - VHF podatkovna povezava (VDL, ACARS-VHF). Ta deluje v sklopu sistema ACARS (Aircraft Communications Addressing and Reporting System), katerega del sta še sistema za digitalno komuniciranje preko kratkih valov (HFDL) ter satelitov (SATCOM).

Kaj potrebujemo za sprejem? Ker je že skoraj vsaka ročna radioamaterska UKV postaja razširjena z AM sprejemom na pasu 118-136 MHz, se za začetek zadovoljimo s tem. Tudi antena bo za prve poskuse dovolj GP za dvometerski band (kasneje si seveda izdelamo tako za točno frekvenco). Če postajo naravnamo na 131,725 MHz, lahko tu občasno slišimo packetu podobno žvrgolenje. To so podatkovni paketi, ki jih letala pošiljajo zemeljskim postajam. Sedaj potrebujemo še PC računalnik z zvočno kartico ter ustrezno programsko opremo in seveda kabel za povezavo audio izhoda UKV postaje z vhodom zvočne kartice.

Poleg možnosti, da osvežimo naše programersko znanje in kaj sami napišemo, lahko programe za dekodiranje (brezplačno) dobimo na internetu. Meni najboj priljubljen je programček "KRACARS", (avtor K. Rafiq), narejen je za DOS (torej zna imeti težave z novejšimi računalniki), je precej kratek (50K) in nezahteven do procesorja. Je res enostaven za uporabo, podatke le prikazuje na ekran in jih zapisuje v datoteke tako v "surovi" kot v interpretirani obliki. Enostavno zaženeš ga in to je vse.
Kar nekaj "freeware" zadev pa bolj ali manj uspešno deluje pod Windowsi. Omenil bi "WACARS" avtorja M. Robertsa, ki vsebuje tudi (povprečno založeno) bazo podatkov (letal, letališč, letalskih družb,...) s katero zna dodatno interpretirati podatke. Naj pripomnem, da mi tega kosa programske opreme nikakor ni uspelo spraviti v zadovoljivo delovanje - na sprejemu sem, kljub izvrstnemu signalu na sprejemniku, redkokdaj dobil pravilno dekodirano sporočilo in je bil zame programček praktično neuporaben.
"PDW" zna kot kot vhod uporabljati tako serijska vrata ("hamcomm" tip vmesnika) kot tudi zvočno kartico. Najnovejše verzije še nisem preizkusil, starejša pa se (čeprav je delala) ni najbolje obnesla, morda tudi zaradi preslabe strojne opreme (PI-233MHz) na moji strani.
Še besedo o programu "JACARS", ki se zna povezati z ACARS strežniki širom po medmrežju in prikazati tam sprejemana sporočila, poskuša pa tudi interpretirati osnovne podatke (polet, tip sporočila) ter prikazati sliko letala.
Relativno nov je tudi programček "ACARSD". Deluje zadovoljivo, čeprav se mi zdi, da še vedno nekoliko zaostaja v sprejemu za Kracarsom. Ob vzporedni uporabi obeh sem dejansko s slednjim uspel detektirati kar nekaj sporočil, ki so "Acarsd" ušla - priznati pa moram, da se je kdaj pa kdaj (redkeje) zgodilo tudi obratno. Lahko dobiva podatke od ACARS strežnikov na svetovnem spletu, lahko pa ga uporabimo tudi kot strežnik in tako omogočimo vsem ogled našega sprejema.

Gornji programi seveda niso edini na voljo, obstaja še cel kup bolj ali manj ustrezno dragih pripomočkov za nadzor nadglavnih prostranstev. Airmaster, SkySpy, ACT-1, Dacars, AirNav so nekatera imena več ali manj kompleksnih kosov opreme, ki pa tudi precej zmorejo.

Zaradi vrste modulacije je sprejem precej občutljiv na motnje, zgoraj omenjeni programi (predvsem Kracars) pa zahtevajo tudi dokaj natančno nastavitev jakosti signala (z nastavitvijo glasnosti radijske postaje ter nastavitvami v "mikserju" zvočne kartice). Sprejem lahko izboljšamo z uporabo boljšega sprejemnika, antene ter ustreznih filtrov. Za silo pa lahko uporabimo v povezovalni kabel zaporedno vezan kondenzator npr. 100nF, da grobo filtrira ter oslabi signal. Ta kondenzator je ob mojem Kenwood-u TH28E obvezen del opreme za sprejem. Predvsem je pomembna nastavitev (neka optimalna kombinacija) vhoda zvočne kartice ter glasnosti radijske postaje za sprejem bolj oddaljenih letal ("DX-ov"). Kot kaže, se moj TH-28 najbolje obnaša z zelo nizko AF jakostjo.

    *<SYN><SYN><SOH>B.HB-IOK<NAK>Q01<STX>M81ASR0306<ETX>=L<DEL>
   

Sporočilo (če je) je lahko v različnih oblikah - od odprtega teksta, standardnih kratic pa do nizov navidez povsem naključnih znakov, največkrat pa kombinacija vsega omenjenega. Domala vsaka letalska družba ima svojo, značilno obliko sporočil in z malo prakse se da iz njih izluščiti marsikatero zanimivo informacijo, tudi če ne uporabljamo kakšnega višjenivojsko - dekodirnega programa. Posadke in letalski računalniki si tako (ročno ter avtomatsko) izmenjavajo podatke z operativnimi službami letalske družbe oziroma (zaenkrat še v manjši meri) s kontrolo letenja. Tako je lahko v sporočilu pozicija letala, meteorološki podatki, razna druga telemetrija (stanje goriva, motorjev, spisek okvar, ...) oziroma zahteve po npr. vremenskem poročilu ali pa kakšna druga informacija.

Katera letala lahko detektiramo? Pogoj je, da ima letalska družba letala opremljena s tem sistemom ter je uporabnik omenjene storitve (katero skoraj izključno ponujata korporaciji ARINC ter SITA). Če pa se nahajamo v bližini ustrezne zemeljske postaje, lahko zaznavamo tudi "uplink" pakete. V Sloveniji imamo tako postajo na Brniku, v naši soseščini pa so postaje v Zagrebu, Gradcu, Benetkah, ...

Poglejmo si še, do katere razdalje lahko sledimo letalu. Recimo, da leti na višini 11 km, kilometer več, kilometer manj. Če številko vstavimo v enačbo, dobimo ob običajnih pogojih razširjanja radijsko vidljivost reda 400 - 500 km, odvisno tudi od naše nadmorske višine. Vsak pa naj sam presodi ter preizkusi, kako in koliko vpliva konfiguracija terena. Podatka o moči ACARS-VHF oddajnikov na letalih sicer nisem nikjer zasledil, a QRP zagotovo niso (večinoma naj bi uporabljali eno izmed standardnih rezervnih VHF postaj na krovu, torej reda 100W).

Še par besed o nekaterih ostalih "letalskih" digitalnih povezavah: v uvodu omenjeni HFDL ali ACARS - HF je podobna zadeva, le da deluje na kratkem valu ter z nekoliko drugačno modulacijo (8PSK, različica standarda MIL-188-110A), hitrost prenosa pa gre adaptivno od 150 do 1800 bps, odvisno od kvalitete zveze. Za dekodiranje tovrstnih signalov lahko uporabimo programček "PC-HFDL", ki se ga dobi tako v brezplačni kot plačljivi izvedbi. Čeprav se sliši nekoliko staromodno, je ACARS-HF relativno nov način ter uporaben tam, kjer ni VHF pokrivanja. Sistem je tudi precej cenejši za postavitev in uporabo od satelitov, čeprav so le-ti priporočeni kot primarno sredstvo za komuniciranje na takih področjih.

SSR oziroma sekundarni nadzorni radar pa je v pomoč kontrolorjem za radarskimi zasloni. To je oddajnik na krovu letala ("transponder"), ki na zahtevo odda identifikacijsko kodo (način A) ter višino letala (način C). Zahtevo odda zemeljska postaja preko antene, ki se vrti skupaj z anteno primarnega ("pravega") radarja. Identifikacijska koda ter višina pa se prikažeta kontrolorju na radarskem zaslonu poleg "pikice" primarnega radarja. "Uplink" poteka na 1030 MHz , "downlink" pa na 1090MHz. Sistem je bil razvit iz vojaškega "IFF" - identifikacija naš - tuj, v bistvu je skoraj identičen. Novejši način "S" pa lahko poleg omenjenih podatkov prenaša še kup drugih parametrov oziroma lahko služi tudi kot nižji nivo raznih drugih sistemov. Zadeva zna postati zelo zanimiva čez kakšno leto (2005?), ko naj bi se začelo v večji meri uporabljati samodejno oddajanje točne pozicije letal prav preko tega sistema. Za razliko od ACARS sistema, ki ga uporablja le določena podmnožica letal, je s SSR transponderji opremljeno praktično skoraj vse, kar leti.

Omeniti bi veljalo še nekaj novejših digitalnih načinov. VDL način 2, ki je v razvoju kot posodobitev opisanega ACARS sistema, deluje z bitno hitrostjo 31,5 Kbit/s, modulacijo D8PSK, kot sodostop do kanala uporablja detekcijo nosilca (CSMA) in za začetek naj bi bila njegova delovna frekvenca okoli 136,975 MHz. Trenutno je v fazi razvoja in preizkušanja tako v Ameriki kot v Evropi. Žal naj bi bile informacije, prenašane z VDL2, kriptirane. Sicer je tu prišlo do manjše zmešnjave pri poimenovnajih: prvotni VDL je pomenil VHF data link, ob pojavu novega načina so temu dali ime spet VDL, a kot VHF digital link, nato pa so se dogovorili in tako so starejši način imenovali VHF digital link 1 (VDL1), novejši VHF digital link 2 (VDL2). Končno pa so z VDL1 označili tak ACARS-VHF, ki naj bi na višjih nivojih imel lastnosti VDL2.
VDL3 naj bi deloval z enako modulacijo kot VDL2, uporabljal pa naj bi časovni sodostop do kanala (TDMA). Tukaj je predviden prenos tako podatkov kot tudi digitaliziranega govora. VDL4 uporablja FM-GMSK, za dostop do kanala pa zanimivo tehniko - samoorganizirani časovni sodostop - STDMA (več o naprednih digitalnih komunikacijah si lahko preberete v diplomski nalogi).

Tako bo v prihodnosti tudi v letalstvu vedno več radijskega prometa potekalo po digitalnih poteh in vse bolj zanimivo bo to detektirati.